Kako je videz bistvu često tuj (Porod doma ni hec 8)

Bile smo babice, ki smo se pričele pogovarjati o sodelovanju na način, da bi vsaka obdržala svojo samostojnost, a bi bile povezane (konzultacije, sodelovanje pri porodih, urejanje dokumentacije, ipd.). Dogovorile smo se, da bomo našo dejavnost v nastajanju predstavile na celjskem sejmu Altermed (marec 2014). Takrat, ko dejansko še nismo niti začele, se je pokazala že prva razpoka.

Bile smo babice, ki smo se pričele pogovarjati o sodelovanju na način, da bi vsaka obdržala svojo samostojnost, a bi bile povezane (konzultacije, sodelovanje pri porodih, urejanje dokumentacije, ipd.). Dogovorile smo se, da bomo našo dejavnost v nastajanju predstavile na celjskem sejmu Altermed (marec 2014). Takrat, ko dejansko še nismo niti začele, se je pokazala že prva razpoka. Kolegica je eni od nosečnic, ki se je ustavila pri našem sejemskem prostoru dejala, da glede povračila stroškov za porod doma ni nikakršnega problema – da je potrebno le vložiti zahtevek na ZZZS in bo dobila povrnjenega. Sama sem se takrat pogovarjala z drugo nosečnico, a mi pogovor zraven ni ušel. Čeprav smo se vse babice strinjale, da bi bilo pošteno, da je porod doma financiran s strani ZZZS, pa osnove za trditev, da ta pravica obstaja, ni bilo nikakršne; bila sem šokirana – bila je namreč laž, ne zmota.

Nosečnica pa je izrečeno preverila na ZZZS in izvedela, da denarja ne bo dobila povrnjenega. Ko sem se z njo kasneje pogovarjala, sem se za kolegico opravičila in pojasnila, da se z njeno izjavo ne strinjam in je ne podpiram, prav tako pa ne razumem razlogov zanjo.

Čeprav se z načinom kolegice nisem strinjala, sem »kiks«, po soočenju z njo, dala na stran (skušala sem nekako sprejeti, da nihče ni popoln in se prepričati, da do drugih ne smem biti tako stroga) in s sodelovanjem nadaljevala.

A to je bil le začetek. Kmalu je sledilo več. Predlog, da gremo v medije, predlog, da v medijih govorimo o našem uspešnem delu. Kako, ko pa smo šele začele?

Dve babici sva samostojnost načrtovali (in tudi uresničili) neposredno po zaključku študija (brez predhodne zaposlitve v porodnišnici), kar je v marsikateri državi povsem običajna praksa (naj ob tem dodam, da verjamem sicer, da imajo zagotovljen kvalitetnejši študij babištva). In ker bi to marsikatero žensko lahko odvrnilo od odločitve za porod doma, je spet ista babica predlagala, da naj midve, za referenco, navedeva izkušnje pri porodih iz Anglije. Izkušnje, ki jih nisva imeli; tam sva se izobraževali, nisva pa tam prisostvovali nobenemu porodu.

Na ta nespodoben predlog nisva pristali. Je bil to odraz premajhne ambicioznosti? Nesposobnost veščin uspešne prodaje? Ali preprosto vest? Poštenost? Zavedanje, da na koncu vedno pride račun, ki ga je potrebno poravnati?

Ni bilo prvo in v skušnjavi nisva bili.

Od mojih prvih preizpraševanj o tem, ali sem primerna za babico, mi je bilo jasno, da sem lahko prava izbira le za žensko, ki ve kdo in kakšna babica, predvsem pa človek, sem in me želi; po mojem prepričanju je prav, da si ženska, ki me ne bi izbrala, če bi vedela, kdo sem, poišče babico, ki ji ustreza.

Ko je spet ista babica želela v znanem tedniku objaviti dodatne polresnice in spretno in bahavo obračati dejansko stanje, da izpade bolj prepričljivo (npr. da bomo z dvema porodnišnicama podpisale pogodbo o sodelovanju kot zunanje izbrane babice – čeprav ni obstajalo nič dejansko oprijemljivega, ampak je šlo, po moji oceni, za neprimerno hvalisanje) in ko je novinarki samovoljno poslala tekst, ki ga nismo vse avtorizirale, pa sem s sodelovanjem z njo dokončno prekinila, objavo mojega imena v intervjuju pa prepovedala (nisem bila edina, ki je to storila).

Čeprav je to pomenilo kar nekaj polen pod noge in dolgo diskreditacijo, je bila to ena od najpomembnejših in najboljših odločitev v mojem življenju, poklicno pa zagotovo temeljna.

Distancirala sem se od takšnega načina, takoj ko sem ga prepoznala. Od praznih obljub in izmišljenih izkušenj. Od leporečenja in zavajanja. Od prikrivanja težav in zapletov. Od prikazovanja zgolj dobrih porodnih zgodb. Od reklame na sto in en način.

Distancirala sem se od dela na črno. Nisem bila redno zaposlena v javnem sektorju, bolniško dolgotrajno odsotna z dela, hkrati pa, ob solidnem bolniškem nadomestilu, po dumpinških cenah, »cash na roko«, delala pri porodih doma.

Za svoje delo sem izdajala račune, ženske sem, kadar je bila potrebna premestitev, spremljala v porodnišnico, pa čeprav sem bila kdaj deležna tudi neprimernega odnosa. Nikoli se nisem skrivala in nikoli nisem rojevajoče ženske (s partnerjem) pustila pred porodnišnico, prepuščeno(a) samo(a) sebi ali jo(u) le napotila v porodnišnico. Tudi nikoli nisem navajala, da sem prisostvovala nekaj tisoč porodom, ki jih pri nas še noben novinar ni postavil pod vprašaj (pa bi bilo morda na mestu).

Žensk nisem prepričevala, da morajo pri porodu doma imeti doulo ali fotografinjo, ki bi v zameno za mojo reklamo njim, vračale z enako uslugo nazaj. In žensk nikoli nisem prepričevala, da je odločitev zame najboljša izbira zanje in njihove otročičke.

Odločila sem se, že davno preden sem postala babica, kako bom živela svoje življenje. Le kaj bi sodelovanje z osebo, ki zavaja ali laže in ki daje vtis, ki je lahko tudi daleč od resnice, povedalo o meni?

Le podobne ptice skupaj letajo.

(se nadaljuje…)

Deli objavo: